Skoči na glavno vsebino

2024 – Leto generala Maistra

23. 11. 2024

Pripravil: Marko Moškotevc

Slovenci danes ponosno praznujemo dan Rudolfa Maistra, državni praznik, s katerim se spominjamo 23. novembra 1918, ko je general Maister s svojimi borci v samostojni vojaški akciji razorožil nemško varnostno službo, prevzel vojaško oblast in utrdil slovenski nadzor nad mestom Maribor.

Rudolf Maister se je rodil v Kamniku leta 1874. V Ljubljanskem zvonu so ga opisali takole: »V sebi je združeval vojaka in borca s človekom in pesnikom, med obema pa je našel tisto vez, ki je pričala o notranji uravnovešenosti in človeški pristnosti. Visoka, krepka postava z jasnim, lepo oblikovanim obličjem, z mirnim pogledom in odločnimi potezami v obrazu je učinkovala morda na videz vojaško poveljujoče in resno neizprosno. Toda njegovo bistvo sta bili topla človeška prisrčnost in resnično človekoljubje.«

Osnovno šolo je obiskoval v Mengšu in Kamniku, nižjo gimnazijo v Kranju in kasneje še gimnazijo v Ljubljani. Kadetsko šolo je končal na Dunaju, strelsko šolo v Brucku, korno šolo pa v Gradcu. Kot vojaški častnik je služboval v Ljubljani, Celovcu, Przemyślu, Celju in Mariboru. Zaradi zavednega narodnega prepričanja je imel v službi večkrat precej neprijetnosti. Maister je bil med 1. svetovno vojno za tri mesece in pol zaprt v Gradcu, dokler ni zanj pri cesarju Karlu posredoval najpomembnejši slovenski politik Anton Korošec. Po tem je postal poveljnik črnovojniškega okrožja za Spodnjo Štajersko.

Maister z ženo Marijo in sinovoma Borutom in Hrvojem

1. novembra 1918 je s pooblastilom Narodnega sveta s 15 častniki in 87 vojaki Maribor razglasil za jugoslovansko posest. Narodni svet za Štajersko ga je takrat imenoval za generala, kar je mesec kasneje potrdila tudi Narodna vlada v Ljubljani. Svoje doživljanje 1. svetovne vojne Maister opisuje z besedami: »Jemal jih je dan in jemala jih noč – pojoče, vse v pisanem cvetju – nazaj pa jih ni, od nikoder jih ni, ne tihih, ne v fantovskem petju.«

Maister je samostojno poveljstvo na Štajerskem ohranil do 23. januarja 1919. Denar za delovanje Maistrove vojske je zagotovila Mariborska posojilnica. Rudolf Maister je bil častni predsednik Narodnega sveta za Koroško in je vodil tudi priprave na koroški plebiscit leta 1920. Tega leta je bil kot spremljevalec regenta Aleksandra imenovan za častnega kraljevega pribočnika ter leta 1921 za predsednika jugoslovanske razmejitvene komisije za Italijo. Leta 1923 se je upokojil s činom divizijskega generala.

Rudolf Maister se je udejstvoval tudi na literarnem področju. Prvo pesniško zbirko je izdal pod psevdonimom Vojanov. Pesniški zbirki z naslovom Poezije in Kitica mojih sta izšli leta 1904 in 1929. Maister je bil tudi ljubiteljski slikar, znan je bil po tem, da je prijateljeval z Rihardom Jakopičem, Matijo Jamo in Andrejem Sternenom.

Rudolf Maister: Bled, 1897

Umrl je 26. julija 1934 na Uncu. Iz Unca so ga na zadnjo pot odpeljali v Maribor, na poti pa so se ustavili še v Ljubljani in Celju. Od pokojnika se je poslovilo več tisoč ljudi. Ob njegovi smrti so zapisali: »Z Maistrom nismo Slovenci izgubili le svojega velikega bojevnika in znamenitega branitelja naše severne meje – ki se je ob razpadu  Avstro-Ogrske neustrašeno boril za vsako ped slovenske zemlje – temveč tudi s slovensko kulturo in miselnostjo globoko spojenega pesnika in zvestega čuvaja vseh naših najprvobitnejših narodnih in duševnih posebnosti.«

Maistrov spomenik v Ljutomeru

Rudolf Maister:

POGODBA

Naš cesar-kralj mi glas je dal:

«Ti moraš zame na vojsko,

oj, na vojsko, prežalostno,

v rudečo Makedonijo!

Preljubi cesar, ljubi kralj,

kako le grem naj na vojsko?

Prelepo imam ljubico,

ki za menoj plakala bo.

Presvetli cesar, svetli kralj,

kaj pravim ti, naj bo tako;

jaz pojdem zate na vojsko,

a ti tolažit ljubico.

Ogledov: 23

Arhivi

Dostopnost